Ne vem kaj mate proti Bosancem. Mene so včasih tudi fejst motli. Zaj pa
ne več. Do tega pa je prišlo takole: Mam hčero, ki mi je kot frkla pila
kri. Bil sem vse, stari, zabitež, sto let za leseno žlico, ni kaj ni
blo. Mam babo, ki me je jebala v glavo ko majmuna. Nič ji ni pasalo. Bol
ko sn delal, bol je žvekala. Mam sosede, ki so mi nonstop delali
pizdarije. Nobeno stvar nisem prav naredo, ne da bi meli pripombe. Pol
pa je hčera spoznala enga Bosanca, zanosla in se z njim oženla. Sprva
sem mislo, da se mi bo sfuzlalo. Čez dva meseca je prišla nazaj s plavim
frisom. Ati, mami lejta kaj mi je naredo. Nič več neandertalec in
podobno. Čez dva dni je tak šla k njemu nazaj. Vsake tolko cajta jo
nakložna in se pridere k svojemu zlatemu ateku. Še staro je strah zeta
in se je fejst vnesla. Jaz pa od cajta do cajta povabim Bosanca v
gostilno na pijačo in sma največja kolega. Zakaj pa ne. Porihtal mi je
familijo kot se spodobi. Toti nimajo milosti do bab. Pranje nog vsak
večer, postrežba ol inkluzive, nobenega španskega sranja na TV, samo
fusbal, itd. Marsikaj bi se lahko naučili od njih. Včasih naredimo pri
nas piknik in pride zet s familijo (mata tri sine) in žlahto. Včasih še
kake kolege sebo prpelejo. Ko se frocovje zakadi po vesi spizdijo še
podgane. Sosedi dva dni ne upajo iz bajt. Tudi na njihovo muziko sem se
navadil. Saj ni tak slaba. Še sploh Šaban Šaulič in tista Kuje Mujo
konja po mjesecu, čeprav je baje že zelo stara. Sedaj če me kak sosed
hoče kaj gnjavit, samo rečem, da bom mel piknik, pa mam mir. V trgovini
včasih za štos stegnem roko proti pakiranim čevapčičem. Narod samo
razširi oke v strahu, spet bojo meli piknik.