Nuna vstopi v vlak in se udobno namesti. Po nekaj minutah vožnje na
sosednjem sedežu zagleda znano žensko. Videti je srečna, oblečena v
krzno, imela je lep nakit, moderno obleko in čevlje, urejeno frizuro in
nohte...Nekaj časa se gledata, nato pa nuna spregovori:
"A si to ti Nadica? Koliko časa se nisva videle."
In tako sta si povedale vsaka svojo zgodbo svojega življenja. Pa nuni ne
da miru in vpraša:
"Poslušaj, ne jezi se, ampak ta plašc, kako ....?"
Pa ji znanka odgovori:
"Veš, saj mi je neugodno, ampak ena krasna noč in evo..."
Pa nuna še vedno nadaljuje:
"Oprosti, ampak takšni čevlji?"
"Veš, saj mi je neugodno, ampak en prekrasen vikend in evo..."
"Pa takšen nobel kostim, pa ogrlica in torbica in vse to..."
"Veš eno prekrasno potovanje in tako naprej..."
Na koncu vožnje se na železniški postaji poslovita in odideta vsaka
svojo pot. Nuna pride zvečer v samostan, odide v svojo sobo, se
preobleče v pižamo, pomoli in odpravi spat. Sredi noči zasliši po vratih
rahlo trkanje, kuc, kuc... in vpraša:
"Kdo je?"
"Jaz, pater Joško", tiho zašepeta menih.
Pa mu odvrne nuna:
"Ma jebi se ti in tvoje karamele."
